Nisem si mislil, da bom kdaj tako razmišljal o garažna vrata. Zadnji mesec sem jih gledal vsak dan, vsaj trikrat. Zjutraj, ko sem šel iz hiše, opoldne, ko sem se vračal s kolesom in zvečer, ko sem jih zapiral v temi. Dolga leta sem jih jemal kot nekaj samoumevnega, kot le en kos pločevine, ki se dvigne in spusti. Potem pa so se začela zatikati. Enkrat niso hotela dol, drugič so se ustavila na pol poti. In takrat sem ugotovil, koliko mi pomenijo.
Garažna vrata niso samo praktičen element hiše. So tudi prva stvar, ki jo vidiš, ko prideš domov. In zadnja, ko se odpelješ. Spominjam se, ko sem kot otrok opazoval očeta, kako jih je zjutraj dvignil z eno roko, še v copatih, z drugo pa pil kavo. Vrata so zaškripala, sonce je posijalo v garažo in dan se je začel.
Zdaj, ko sem sam lastnik hiše, bolj razumem, kako pomembno je, da stvari delujejo. Da jih ne opaziš, dokler ne odpovedo. In ko sem pred kratkim končno zamenjal stara, zarjavela vrata z novimi, tihimi in avtomatskimi, sem prvič po dolgem času ob prihodu domov začutil olajšanje. Kot da je nekaj končno spet na svojem mestu.
Garažna vrata so lahko nekaj povsem običajnega. Lahko pa so tudi tisti tihi spremljevalec vsakdana, ki ti da vedeti, da si doma. In včasih je to največ, kar potrebuješ.
Zdaj, ko delujejo brezhibno, jih vidim čisto drugače. Ne več kot škripanje starega kovinskega mehanizma, ampak kot prijeten zvok rutine. Nekaj zanesljivega, kar te pričaka, ko se dan konča. Sosedje so že opazili razliko, eden me je celo vprašal, kje sem jih naročil. Morda bo to malenkost, a meni pomeni veliko. V teh časih je občutek domačega miru nekaj neprecenljivega in garažna vrata so majhen, a pomemben del te celote. In vsak dan jih zaprem z občutkom tihe hvaležnosti.